Dnevi polni obveznosti doma in v službi so v meni porajali vprašanja, v katero smer usmerjati svoje življenje, da bom zadovoljna sama s sabo. V želji biti najboljša mama, žena, snaha, učiteljica, hči, sestra … sem pozabila nase. Ugotovila sem, de sem se vse prevečkrat prepuščala dogodkom in željam ter ciljem ljudi, ki so me obkrožali. V meni je naraščalo nezadovoljstvo in občutek, da to nisem jaz, da stagniram, občutek, da se mora nekaj spremeniti na moji poti življenja. Iskala sem odgovore na vprašanja: Kako naprej? Na kakšen način naj se preoblikujem v svojem procesu življenja, da se bo naredil korak v pravo smer?
In tako se je zgodilo, kar se je moralo. Po 24-letih dela v šolstvu sem po razpletu zanimivih okoliščin postala tehnološki višek. Pristanek na trda tla, če imaš za sabo uspešna leta dela z dijaki in učenci, ki te sprejemajo, upoštevajo, poslušajo ... Z izkušnjami bogata leta, uspešno delo na različnih šolskih in državnih projektih, mentorstvo dijakom na športnih tekmovanjih od šolskih do državnih naslovov ... Nešteto dni na terenu kot učiteljica smučanja, spremljevalka na visokogorskih pohodih, mentorica na športnih tekmovanjih, organizatorica in izvajalka projektnih dni, razredničarka ...
Naša družina s tremi šolajočimi otroki (vse tri hčere v procesu šolanja) je ostala brez enega osebnega dohodka.
Iskala sem odgovore na vprašanja: Kaj že znam? Kaj me veseli in radosti?, Kje se mi ponujajo priložnosti in možnosti za delo na sebi, priložnosti, da pomagam tudi drugim na poti življenja?
V tem času intenzivnega samoraziskovanja in prenekaterih neprespanih noči sem imela ob sebi družino, naravo, gibanje in jogo. Joga me je zaposlovala in nudila varno zatočišče; samoopazovanje telesa, umiritev misli z dihom, sprostitev, upanje ... Odzivi na gib in razpoloženje so me vsrkavali in vlekli nazaj k sebi. Tam, kamor sem marsikdaj pozabila iti. In tako sem se podala na pot osebnega raziskovanja in se vpisala na učiteljski tečaj joge. Začela se je čarovnija. Začela sem spoznavati sebe, svoje občutke, svoje odzive na okolico. Čas, ko sem si enostavno morala prisluhniti, spet postavljati temelje in meje, da sem šla lahko naprej … In našla sem sebe. Spoznanja, da že vse imam, da si dam priznanje in dovoljenje biti zadovoljna, biti srečna in najprej biti hvaležna za vse kar imam.
Ob tem pa je v meni rastlo pomembno spoznanje, če joga s svojimi tehnikami in orodji pomaga meni, potem lahko z jogo jaz pomagam drugim.